V soboto, 7. februarja, je Zavod za šport RS Planica organiziral tradicionalno rekreativno prireditev za osnovne in srednje šole, Pokljuški maraton. Izredno priljubljenega in obljudenega dogodka, ki ga prireja OŠ Gorje, se je udeležila tudi naša šola, potem ko smo se morali lansko leto zaradi sočasnega izvajanja zimske šole v naravi odpovedati tej priložnosti za lepo in zdravo preživet prosti čas.

Osrednji dejavnosti programa, ki se izvaja na širšem območju Rudnega polja, sta smučarski tek in pohodništvo. Mi se tradicionalno udeležujemo teka. Pokljuški maraton bogati tudi pester spremljevalni program. Tako se lahko udeleženci preizkusijo v biatlonu, hoji s krpljami, gradnji iglujev, likovnem ustvarjanju, zabavnih (štafetnih) igrah na tekaških smučeh… Na osrednjem prizorišču, biatlonski areni, je svoje delovanje predstavila slovenska vojska…

Odprava OŠ Janka Modra je štela 3 učitelje in (le) 12 učencev. Kljub predhodnemu vzpodbujanju in vabljenju učencev k čim večji udeležbi, ki je brezplačna, hkrati šola omogoča tudi brezplačno izposojo opreme, smo bili učitelji športa nekoliko neprijetno presenečeni nad slabim odzivom. Res je, da je precej otrok vključenih v trenažni in tekmovalni proces TSK JUB Dol, res je tudi, da so zime vse bolj mile, kar nam onemogoča umestitev smučarskega teka v predmetnik športa. S tem izgubimo priložnost, da bi učence navdušili za ta blagodejen šport v naravi. Glavna resnica, ki tudi najbolj boli, pa je ta, da so otroci vse manj navdušeni nad športnim udejstvovanjem, ki seveda najprej zahteva nekaj truda in naprezanja, nato pa prinese veliko zadovoljstva in dobrega počutja. Glavnino tokratne skupine, ki se je na Pokljuko podala skupaj z udeleženci iz OŠ Maksa Pečarja, so predstavljali učenci šestih razredov, ki so se pred kratkim vrnili s Kop, kjer smo preživeli zimsko šolo v naravi. To dejstvo le potrjuje pomembnost vloge športnih pedagogov pri usmerjanju otrok v zdrav življenjski slog. Če nam tu roko podajo še starši, je naš skupen vzgojni cilj zagotovljen.

Tokratno izvedbo Pokljuškega maratona je spremljalo pravljično vreme, kar je nekoliko netipično za to prireditev. Proge so bile zelo lepo urejene, prireditelji so delo opravili brez opaznih napak, skratka vse je bilo kot naročeno za potepanje med mogočnimi iglavci. Po opravljenih formalnostih, povezanih s prijavo na prireditev, skromnemu prigrizku, ogrevanju in kratkemu privajanju na opremo smo se enotno udeležil skupinskega starta teka na 2 km. Z uradno˝tekmo˝ smo hitro opravili, zato smo smučarskotekaško avanturo nadaljevali, v dveh skupinah. Ena skupina je svojo željo po gibanju in pridobivanju novih izkušenj uresničila s tekom po širšem območju trase glavne proge, manjša skupina pa se je podala na zahtevnejšo in manj obljudeno progo, kjer smo lahko v polnosti užili tišino, nedotaknjenost in svežino pokljuških gozdov.

Sklepni dogodek Pokljuškega maratona je že dolgo let žrebanje čokolade velikanke, 7-kilogramske sladke skušnjave. Tudi tokrat pri žrebu nismo imeli sreče, zato smo se morali najbolj sladkosnedi nekoliko potolažiti z obiskom ene od blejskih slaščičarn. Pokljuški maraton prihodnje leto praznuje 20. rojstni dan. Jubileja se bomo zagotovo udeležili tudi mi, želimo pa si, da v večjem številu kot tokrat.

Aleš Lebar

(Skupno 52 obiskov, današnjih obiskov 1)