Dvainpetdeset učencev 6. razreda je med 12. in 16. decembrom v Kranjski Gori užilo čudovit teden zimske šole v naravi. Da se bomo imeli lepo, je nakazovalo že sončno ponedeljkovo jutro. Učenci so na avtobus poleg obilne prtljage prinesli tudi veliko pozitivne energije. V pričakovanju vznemirljivih doživetij so si mnogi vožnjo po sivi poti na Gorenjsko krajšali s prepevanjem, tudi božičnih in zimskih pesmi. V Zgornjesavski dolini narava sicer še ni bila odeta v zimske, pristne bele barve naravnega snega, zato pa so žareli s soncem obsijani vrhovi Julijcev, v senčnih legah so se lesketali kristali ivja in se sestavljali v telesa in like neverjetno pravilnih oblik…
V domu Centra šolskih in obšolskih dejavnosti (CŠOD) sta nas prijazno sprejela vodja Erika in upravnik Aleš. Predstavila sta nam dom, hišni red in program, ki smo ga pričeli izvajati takoj po namestitvi in kosilu. Opravili smo preverjanje znanja smučanja, na podlagi katerega smo učence razdelili v 5 homogenih skupin. Dve (19 učencev) sta izvajali začetni tečaj, ostale pa so že začele z utrjevanjem in nadgradnjo predznanja. Učenci so bili pri delu zelo motivirani, poslušni, potrpežljivi, kar so opazili in pohvalili tudi učitelji doma. Največja pohvala oz. nagrada za ves vložen trud pa je bil zagotovo napredek v znanju, ki je učencem ponujal nove in nove izkušnje ter izzive. Že drugi dan so skoraj vsi učenci znali uporabljati vlečnico ter se v dolino spuščati v kontrolirani hitrosti in smeri. Za večino je bila vrhunec smučarskega programa četrtkova veleslalomska tekma. Na njen predvečer smo izžrebali startne številke. V prvi skupini – kategoriji so se v bitko s časom podali učenci nadaljevalnega programa učenja smučanja, za njimi so med vraticami zavijugali še začetniki. Rezultati so ostali skrivnost vse do večera, ko smo jih slavnostno razglasili in podelili diplome najhitrejšim. Zaključni večer so obogatili tudi učenci sami. Vsaka soba se je morala predstaviti s kakšno zabavno točko. Najbolj sta nas nasmejala igrana izvirna skeča Narobe družina in TV dnevnik. Nekateri so postregli z bolj “resnimi” in poučnimi vsebinami. Tako smo lahko v dveh kvizih preverjali in širili svoje znanje. V prvem kvizu so se med seboj pomerili predstavniki oddelkov in bili “po rednem delu” povsem izenačeni. Komisiji je že zmanjkalo dodatnih vprašanj, zato je na pomoč priskočilo občinstvo. Nekatera vprašanja in odgovori so nas nasmejali, zlasti tisto o blondinki… Zmagovalca je določilo matematično vprašanje, koliko je 2+2*5. V drugem kvizu so na svoj račun prišli poznavalci agronomije, bodoči svetovalci na področju kmetijstva… Kar nekaj učencev je pokazalo pesniški talent in se predstavilo v hudomušnih rimah. Sklepno dejanje zaključnega večera je bila zabava s plesom.
Ob vsem napisanem se bo morda kdo vprašal, če nismo bili na zabavi v naravi in ne v šoli v naravi. A pod milim nebom so se učenci seznanjali tudi z zelo resnimi temami. Spoznavali so značilnosti Kranjske Gore z okolico ter Triglavskega narodnega parka, shemo šolskega sadja in zelenjave, pravila varnega smučanja in nevarnosti v gorah. Učitelji doma so predstavili osnove nordijske hoje, “naši” učitelji pa smo med čisto vsakodnevno hojo oz. sprehodom razvijali socialne veščine. Vsak oddelek posebej se je med popoldanskimi aktivnostmi enkrat sprehodil ob potoku Pišnica in ga na nekaterih mestih prestopil, ne da bi kdo zajel ledeno mrzlo vodo. Izziv hoje po kamnih, ki so štrleli iz plitve vode, so učenci premagali z nekaj poguma in dobrega ravnotežja. Večina je bila nalogi kos brez težav, nekaterim je k zanesljivejšemu koraku pripomogel učitelj, tretjim so na pomoč priskočili sami sošolci. Člani oddelka so se med seboj povezali tudi v dveh igrah. V prvi so morali kot skupina ponazoriti sadeže; banano, hruško in grozdje. Na poti proti domu so za drugo nalogo razvozlavali gordijski vozel.
Ob obsežnem, raznolikem ter zanimivem urniku, dobri volji udeležencev in učiteljev, lepem vremenu ter okusni hrani so nam dnevi v Kranjski Gori minili izredno hitro. Tudi zadnji dan je bil prekratek, čeprav je prvič v tednu megla premagala sonce. Vsaka stvar ima svoj začetek in konec, tako tudi šola v naravi ne more trajati večno…
Aleš Lebar
