88 učencev četrtega razreda se je z osmimi učitelji v poletno šolo v naravi odpravilo na deževno ponedeljkovo jutro, 11. 9. Tudi pot proti severni Istri je bila mokra, povrhu še hladna, tako da smo morali izpustiti tradicionalni postanek z malico na počivališču Risnik pri Divači. K sreči smo mejne formalnosti opravili hitro in prihranjen prigrizek kmalu zaužili v Savudrij, kjer nas je čakalo pet razgibanih, poučnih, družabnih, sproščenih … dni.

Zaradi občasnega dežja, predvsem pa prenizkih temperatur za udobno in zdravo plavanje, je “trpel” le program učenja plavanja. Kljub temu so se učenci med tednom štirikrat preoblekli v kopalke in odplavali štiri vadbene enote. Ostali čas je bil zapolnjen s poukom – spoznavanjem značilnosti primorskega sveta, športnimi igrami, druženjem, zabavo, večernimi presenečenji … Navdušenje nad aktivnim preživljanjem usmerjenega prostega časa je bilo pri večini učencev precejšnje. Najbolj množično so se udejstvovali pri nogometu, tee ballu in košarki, ki je bila v času naše poletne šole v naravi nasploh v središču pozornosti slovenske športne javnosti. Spremljali smo prebijanje naše reprezentance na poti v finale evropskega prvenstva. Navdih po zmagah nad Latvijo in Španijo je bil viden tudi pri učencih, ki so se vztrajno podili za košarkarsko žogo in posnemali Dragića, Dončića in druge naše junake pod obroči. Ob večerih smo večinoma odhajali na daljše sprehode, ki so nas pripeljali do slaščičarne, zadnji večer pa nas je pot mimo znamenitega svetilnika vodila do mesta, od koder smo lahko uzrli Umag. A bolj kot pogled na nočno osvetljeno mesto so nas prevzeli bučni valovi v neposredni bližini. To je bilo nepozabno doživetje za vse.  Učitelji smo se ob mogočni naravi zopet  prepričali, da se tudi današnje generacije otrok lahko zagledajo v kaj drugega kot ekran televizije, računalnika, telefona … Šumenje toplega vetra in bučanje visokih valov, ki so prihajali iz temne noči, sta večino tako prevzela, da so negibno obsedeli v pesku, ob tem pa izgubili občutek za čas, pozabili na bolečine v poškodovani roki, na preščipnjen prst, odrgnine, na povišano telesno temperaturo, vnete glasilke, na nekaj izgubljenih ali “ukradenih” hrvaških kun, na domotožje in vse druge preizkušnje, ki jih je prinesla šola v naravi. O navdušenju zelo zgovorno pričajo besede učenke, ki se je nam učiteljem prisrčno zahvalila za to “darilo”. Prijetna skupaj doživeta izkušnja pristne narave je še dodatno odprla vrata  dobrosrčnosti pri učiteljih, zato smo jim ponudili še tri “darila”: utrujeni so šli lahko takoj v postelje; zabave in plesa željni so se   pridružili zaključnemu večeru šol, ki so sobivale v hostlu Mladež; ljubitelji košarke pa smo si ogledali zaključek tekme med Slovenijo in Španijo na evropskem prvenstvu.

Sklepno dejanje letošnje poletne šole v naravi je bil obisk Pirana z ogledom pomorskega muzeja in zadnjo priložnostjo za nakup spominkov ter sladkanje s sladoledom. Sladki bodo ostali tudi spomini na celotno šolo v naravi. Med navdušenimi učenci sem slišal celo namero o ponavljanju četrtega razreda …

Zapisal: Aleš Lebar

Fotografirali: učitelji ter Aleš in Tija Ažman