V soboto, 19. 1. 2019, smo se s skupino učencev, navdušencev smučarskega teka, udeležili 23. izvedbe pokljuškega maratona.

Ob 7.30 uri smo se zbrali pri matični šoli v Dolu, kjer nas je že čakal avtobus. V šolski shrambi smuči smo mrzlično izbirali in iskali najbolj primerne in najhitrejše smuči za klasično in drsalno tehniko. Večina je izbrala opremo za drsalno tehniko. Otovorili smo se še s šolsko malico in z manjšo zamudo krenili proti našim prijateljem iz osnovne šole Dragomelj, ki so bili naši sopotniki.

Ob prijetnem kramljanju na avtobusu je čas hitro mineval in brez bruhanja smo ob 9. 30 uri prispeli na Pokljuko.  Vsa pokrajina je bila ovita s sveže zapadlim snegom, ki ga je bilo skoraj pol metra. Prava zimska idila s temperaturo -5°C.

Sledila je še prijava prijaznim organizatorjem OŠ Gorje in zadnja tehnična navodila našim udeležencem, učencem od 5. do 8. razreda.

Podali smo se na štartno ciljni prostor, kjer je tudi strelišče naše največje biatlonske prireditve svetovnega pokala v biatlonu. Prvi stik s snegom je bil navdušujoč, saj je bila zima do sedaj skopa s snegom in nismo imeli možnosti treninga.  Pričeli smo z več kot pol urnim prilagajanjem in ogrevanjem na smučeh. Oba mentorja sva skušala učencem pravilno nastaviti jermenčke na palicah, da bi se le-ti uspešno odrivali po več kot pet metrov široki progi. Sledilo je vzpenjanje in spuščanje po kratki strmini na novozapadlem snegu. Skoraj vsak spust se je končal z atraktivnim padcem in smeha je bilo na pretek. Dobro ogreti in nasmejani smo se ob 10.50 uri podali na štart, kjer so že stali nekateri učenci, ki so prišli iz vseh koncev Slovenije.

Točno ob 11.00 uri nas je vodja tekmovanja, učitelj športa iz Gorij Nenad Pilipovič, poslal na 2 km dolgo progo. Čeprav pokljuški maraton ni tekmovalnega značaja, so si mnogi želeli prvi priti v cilj. Že takoj po startu se je v prvem klancu naredil zastoj in prvi padci. Tudi v nadaljevanju je bilo precej gneče, saj je po nestrokovni oceni nastopilo preko 300 tekačev. Z uspešnim vijuganjem med tekači so se najboljši le uspeli prebiti na čelo skupine in med njimi je bilo tudi precej naših učencev. Prvi so po slabih desetih minutah že drveli proti cilju. Ostali pa so med tekom kramljali, se smejali kakšnim pripetljajem in nasploh brez pretiranega napora dosegli cilj. V cilju nas je pričakal čaj in biskvit. Nekateri naši učenci so bili tako zagnani, da so naredili še »častni« krog.  Nekaj čez dvanajsto smo se zbrali v avtobusu, kjer smo pomalicali in se preoblekli, ter si izmenjali izkušnje in dogodivščine s tekme.

Sledil je obisk pestrega spremljevalnega programa, kjer se je vsak udeležil tistega, kar ga je najbolj zanimalo. Večina fantov se je udeležila streljanja z biatlonsko puško, drugi pa so se poskusili še na poligonih vojske in policije, nekateri pa so si izmislili kar lastni program s kopanjem rovov v kupih snega.

Ob 13.45 uri smo se  vsi udeleženci pokljuškega maratona zbrali na prireditvenem prostoru, kjer je večina z največjo nestrpnostjo čakala žrebanje srečnega dobitnika čokolade velikanke Gorenjka s težo kar 7 kg. V bobnu ima vsaka šola toliko lističev, kot je tekmovalcev. Z nestrpnostjo smo vsi čakali, kdo bo srečni dobitnik, in se zavedali majhnih možnosti za našo izbiro med skupaj 1400 učenci iz cele Slovenije, ki so se udeležili te prireditve. Ko je predstavnik ministrstva izvlekel listek in ga pokazal vodji Nenadu, je le ta zamahnil z roko in rekel da so ti učenci že zapustili prizorišče, hkrati pa hudomušno pogledoval proti nam. Z ustvarjanjem dodatne napetosti in pomenljivim pogledovanjem in govorjenju o modri barvi je v nas raslo upanje in ob izreku naše šole OŠ Janka Modra, Dol pri Ljubljani, je iz nas izvabil horunsko navdušenje in veselje ob tem, da smo ravno mi prejemniki te imenitne čokolade Gorenjke s celimi lešniki. Z vpitjem smo preglasili vso množico, se povzpeli na oder, kjer smo še vpili »Kdor ne skače, ni Slovenc!« in prejeli 7 kg čokolado.

Vsak od nas je hotel držati to neverjetno težo čokolade in s široko odprtimi usti smo pozirali fotografom.

Seveda smo zadnji zapustili prireditveni prostor in se dogovorili, da čokolado do avtobusa nosita po dva udeleženca, ki se izmenjujeta na vsakih deset metrov. Čokolado smo namestili v častno drugo vrsto avtobusa (iz prve bi lahko padla ob zaviranju naprej) in se zelo zadovoljni podali domov.

Med vožnjo smo preračunavali, koliko jo bo lahko vsak pojedel, in bili smo prav hvaležni, da nam sta nam matematika in deljenje šla tako dobro od rok. Dogovorili smo se, da bomo vprašali ravnatelja, ali bi lahko to čokolado pojedli ob prvi slavnostni prireditvi.

Vsi upamo, da bo to čim prej,  saj ob predolgem čakanju  nismo prepričani, da ne bomo organizirali kakšnega tajnega sladkega srečanja.

S prijetno izkušnjo gibanja v zasneženi naravi s sovrstniki in zabavnega druženja z njimi ter sreče se veselimo prihodnjih dni v šoli.

 

Robert Slabanja

Za povečavo klikni na sliko
(Skupno 306 obiskov, današnjih obiskov 1)