V ponedeljek, 12.1.2015, je 60 drugošolcev iz matične šole in podružnične šole Dolsko odšlo v TŽVN v dom Lipa v Črmošnjicah. Z njimi smo odšle štiri učiteljice, ki smo ves teden skrbele za njihovo varnosti, se z njimi smejale, učile ter zabavale ob zanimivih dejavnostih in jih še bolje spoznale. Skrbele smo, da niso preveč pogrešali svojih domačih, saj so se nekateri prvič samostojno odpravili v svet.
Zgodaj zjutraj smo se poslovili od staršev in se odpravili odkrivanju novih zanimivosti in novega znanja naproti. Na avtocesti proti dolenjski so nas pričakali lepi pogledi na s soncem obsijano zasneženo pokrajino, ki so še polepšali začetek našega popotovanja.
Pot je hitro minila in kmalu smo prispeli v dom, kjer so nas lepo sprejeli učitelji doma. Razkazali so nam dom in nas seznanili s pravili. Potem pa smo se naselili v sobe, kjer nas je čakala najtežja naloga tega tedna, postiljanje postelj. Utrujeni od postiljanja in urejanja sob smo se odpravili na kosilo. Komaj smo čakali, da se začnejo popoldanske dejavnosti, saj so nam učitelji že prej povedali, da nas čakata sankanje in dričanje. Žal je bilo premalo snega, da bi se lahko postavili na tekaške smuči in ugotovili, če se med nami morda skriva naslednica ali naslednik Petre Majdič. Na sankanju smo presenečeni spoznali, da ni vse tako enostavno kot se zdi, saj nam je gospod Tone povedal, da se ne znamo prav sankat. V želji, da bi bili na sankališču še hitrejši smo dobro poslušali njegova navodila. Kmalu smo postali pravi mojstri v dričanju. Čas pa je hitro tekel in morali smo se odpraviti na večerjo. Po večerji je sledilo še kratko druženje ob igrah, nato pa smo utrujeno legli v postelje in hitro zaspali.
Naslednje štiri dni ni bilo nič manj zabavno kot prvi dan. Vsako jutro smo zgodaj vstajali in najprej pozajtrkovali in pospravili svoje sobe, nato pa se po razredih odpravili na različne dejavnosti, ki so nas čakale tisti dan. Učenci so vsak dan po zajtrku komaj čakali kaj so zanje tisti dan pripravili učitelji. Vedoželjno in aktivno so sodelovali pri vseh dejavnostih. Paleta aktivnosti je bila zelo pestra in barvita. Prelevili smo se v umetnike (ustvarjali smo z glino ter slikali na svilene rutke), raziskovalce narave (spoznavali smo gozd pozimi in odkrivali čudovito naravo ob Divjem potoku), lego mojstre, fizike(tehtali smo in se gugali ter spoznavali kje sonce vstaja), člane folklorne skupine (peli in plesali smo belokranjsko kolo na pesem Pobelelo pole) … Večere smo si krajšali ob igranju družabnih iger, pogovorih, sprehodu z baklami in zaključni zabavi. Pred spanjem so nam učiteljice vsak večer prebrale pravljico, da smo se lažje zazibali v globok spanec. In ne boste verjeli, tudi ponoči nismo imeli miru, saj nas je vsako noč obiskal majhen škratek – škratek Copatek. Copatek je preveril, če vsi spimo, če smo pokriti in če smo bili čez dan pridni, nas je zjutraj v naših copatkih pričakalo presenečenje.
Hitro, prehitro je mineval čas in že je bil tu petek, ko smo morali oditi domov. Slovo od Črmošnjic je bilo za nekatere težko, saj so že zadnja dva dni ugotavljali, kako bi svoje bivanje tam lahko podaljšali, drugi pa so komaj čakali, da se pripelje avtobus in se podajo nazaj domov. Pot proti domu je hitro minila in napetost na avtobusu se je iz kilometra v kilometer povečevala. Učenci so na koncu družno sklenili, da je kljub vsemu doma najlepše in da komaj čakajo, da skočijo v objem svojim staršem.
Teden preživet v naravi je v nas pustil globok pečat poln lepih spominov in nepozabnih izkušenj. Druženje, pogovori ter smeh in solze, ki smo jih skupaj doživeli so nas med seboj še bolj povezali.
Nina Klemen Blatnik
