Tako kot že zadnjih nekaj let je tudi letošnja generacija sedmošolcev svojo zadnjo šolo v naravi preživela v Tolminu. V to lepo stičišče slovenskega Primorja in Julijskih alp se je 68 učencev z učitelji odpravilo zadnji januarski ponedeljek. V sklopu tedna življenja v naravi smo v petih dneh doživeli veliko lepega, prijetnega, zabavnega, poučnega…
V Tolminu je zgodovina pisala izredne dogodke, tudi pretresljive, žalostne, hkrati pa je narava v procesu svojega preoblikovanja za seboj pustila čudovito in edinstveno pokrajino. Učitelji Centra šolskih in obšolskih dejavnosti Soča so značilnosti kraja in širše okolice predstavili na izviren in prepričljiv način. Pohvalo si zaslužijo tudi naši učenci, saj so se izkazali za radovedne in spoštljive poslušalce.
Urnik je na prvi pogled ponujal predvsem, za marsikoga neprivlačne, teoretične vsebine, a pouk je večino časa potekal med gibanjem na prostem, v območju, ki ga omejujejo reka Soča in njen levi pritok Tolminka ter 426 metrov visoka vzpetina severno od Tolmina, Kozlov rob. Na njegovem prisojnem pobočju je speljana naravoslovna učna pot. Ta je vsako dopoldne eni od štirih skupin, v katere so bili učenci porazdeljeni, predstavljala čudovito in razgledno učilnico v naravi. Učna pot se prične s pričevanjem stare jelke, ki je vzniknila v času tolminskih puntov na začetku 18. stoletja, kasneje pa preživela obe svetovni vojni, osamosvojitev Slovenije… O 1. svetovni vojni in znameniti soški fronti na učni poti pričajo ostanki bunkerja in kaverna, jama, ki je avstroogrskim vojakom nudila zavetje in oporišče. Preostanek vzpona je bil bolj naravoslovno obarvan. Učenci so spoznali lubadarja, razlike med jelko in smreko ter lipo in lipovcem, profil gozdnih tal… Na vrhu smo se odpočili na grajskem dvorišču iz 12. stoletja.
V eni od dopoldanskih učnih vsebin smo se sprehodili do Tolminskih korit, veličastne naravne znamenitosti. Sotočje Tolminke in Zadlaščice, ki sta oblikovali divja korita, predstavlja najnižjo točko Triglavskega narodnega parka, 180 m n.m.v. To sotočje je tudi edino v koritih na ozemlju Slovenije. Ker je v zimskem času zaradi nevarnosti padanja kamenja pot v samih koritih zaprta, nekaj znamenitosti, npr. medvedova glava, učencem ostaja magnet, da se s svojimi starši v te lepe konce Slovenije odpravijo še na družinski izlet ali dopust. Smo pa tokrat skupaj prečkali Hudičev most, ki ponuja 60 m globok razgled v dno korit. Z učitelji CŠOD smo vstopili v Zadlaško ali Dantejevo jamo, kar je bil privilegij, saj je sicer jama dostopna le ob spremstvu jamarjev. To isto jamo naj bi v začetku 14. stoletja obiskal sloviti pesnik Dante Alighieri, in od tod tudi drugo ime jame.
V Tolminskem muzeju smo se vrnili v kameno dobo. Uvodoma smo si ogledali stalno razstavo z naslovom Naplavine obsoške zgodovine. Med številnimi eksponati je replika znamenite piščali, ki jo je pred 60.000 leti iz stegnenice medveda izdelal neandertalec. Najdena je bila nedaleč stran v Divjih babah. Eden od poudarkov muzeja je tudi prikaz velikega tolminskega kmečkega upora leta 1713.
Blizu sotočja Tolminke in Soče stoji nemška kostnica, zgrajena l. 1938 in opominja na še eno težko obdobje na tem območju, 1. svetovno vojno. V kostnici je pokopanih 1000 nemških vojakov. Imena večine so zapisana na mozaiku iz približno 210000 ploščic.
Naravoslovni navdušenci zagotovo ne bodo pozabili izkustev, ki jim jih je ponudila tema Čudoviti svet rastlin in živali. Navajam nekaj vtisov učencev:
Moja najljubša dejavnost je bila spoznavanje rastlin in živali. Živali so bile nenavadne in kačo smo lahko dali celo okoli vratu. Meni je šla kača okoli vratu, ker sem bila topla, potem pa mi je zlezla še v žep na jopici. Zanimivo je bilo, da smo spoznali zelo staro in visoko drevo tulipanovec, zelo redko in nenavadno, saj ima v deblu razpoko, tako da lahko gre vanj veliko ljudi. V moji skupini je vstopilo vanj 11 učencev.
Ines
Popoldansko spoznavanje nenavadnih živali je bilo zelo zanimivo. Videli in slišali smo madagaskarskega sikajočega ščurka, gekona, hrošče in njihove ličinke, veverico in hrčka. A čakal sem na dve kači. Prva je bil kraljevi piton Pepi, druga pa oranžni gož Marko. Nisem »boječka«, zato sem obe tesno objel, eno pa sem imel celo za vratom.
Matic
Nik je bil navdušen nas orientacijskimi nalogami:
Naša druga delavnica je bila orientacija, ta mi je bila najbolj všeč. Hodili smo ob Soči in reševali naloge. V spominu mi je ostala naloga, v kateri smo morali napisati sopomenko za sovodenj, ki je bila sotočje. Voda v reki Soči je bila tako lepa, da bi kar skočil vanjo.
Učenki Neža in Neja povzemata večerne aktivnosti:
Večeri so bili zelo zanimivi. Prvi večer smo se sprehodili po Tolminu, drugi večer nam je o ekološkem kmetovanju pripovedoval tamkajšnji kmet in nam prinesle sladke kivije, tretji večer smo imeli tekmovanje v zabavnih igrah med skupinami. Rekli so nam, da tekmujemo za zabavo in ne za zmago. Za zadnji večer smo pripravili točke, potem pa uživali v plesu.
Eden izmed najljubših dogodkov je bil četrtkov večer, ko je moral vsak razred pripraviti svoj program in smo se zelo potrudili. Naš razred je zaigral igro Sodobna Trnuljčica, učenci 7. B razreda so zapeli pesem V dolini tihi s spremljavo harmonike in kitare, 7. C razred pa je zapel Poredni maj ob spremljavi klavirja. Po programu je sledila »zabava«, to je bil ples, kjer smo sami izbirali glasbo, zato so bile pesmi odlične.
Ob vsem zapisanem se morda sprašujete, če so bili učenci sploh kaj prosti, če so kaj spali. Za oboje je bilo precej časa. Najbolj priljubljena športna prostočasna dejavnost je bil zagotovo namizni tenis. Zelo dragoceni trenutki pa so bili za učence verjetno večerni oz. nočni pogovori. V troposteljnih sobah je moral po 22-i uri vladati nočni mir, kar pa je še vedno omogočalo šepetajoč klepet, izmenjavo vtisov, mnenj, zaupanje skrivnosti in utrjevanje prijateljstev.
Tolmin smo v petek, kljub dežju in misli na delovno soboto, ki nas je čakala naslednji dan, zapustili zadovoljni, saj smo preživeli zelo bogat teden, poln dobre volje in pozitivne energije. Od učiteljev in ostalega osebja doma smo se poslovili z iskreno in izvirno pesniško zahvalo, ki so jo pripravile učenke in si jo lahko ogledate med slikovnim gradivom.
Aleš Lebar
