V okviru projekta Erasmus+ smo sredi februarja obiskali Osnovno šolo Matka Vukovića v srbski Subotici, nedaleč od državne meje z Madžarsko. Obisk je bil pravo doživetje – v več pogledih.
Posebnost šole je ta, da je izjemno etnično pisana; obiskujejo jo Srbi, Madžari, Bunjevci, Hrvati, Goranci, Romi, Albanci in učenci drugih narodnosti. Ker so tiste dni praznovali ravno dan šole, smo bili na proslavi častni gostje in zanimivo je bilo prisluhniti recitalom v srbščini, madžarščini, romščini … Prav tako je bilo zanimivo videti, kako so eni od družin, ki je zbirala donacije za zdravljenje bolnega sina v Turčiji, okoliške šole predale škatle/kuverte z zbranim denarjem – v gotovini.
Osnovno šolo Matka Vukovića obiskuje nekaj več kot 500 učencev, zaradi prostorske stiske imajo dvoizmenski pouk. Učilnice so zelo skromne, nevzdrževane, garderob nimajo, učenci so ves dan v čevljih, šolska prehrana ni organizirana, pač pa si tako zaposleni kot učenci malico in kosilo prinesejo s sabo ali si hrano kupijo v šolski kantini (burgerji, palačinke, pica na kos).
Pravo nasprotje omenjenega pa je informacijsko komunikacijska oprema. V učilnicah imajo digitalne interaktivne table (table na dotik), ki jih nimamo niti pri nas. Imajo izbirni predmet robotika, z donacijo so pridobili didaktične robote, ki se jih učijo programirati!
Telefoni so učencem dovoljeni. Nenavadno se nam je zdelo, ko se je med učno uro dvignil deček in povedal učiteljici, da ga kliče oče. Učiteljica je prekinila razlago in zahtevala, da se učenec oglasi na telefon. Šele ko je učenec opravil razgovor z očetom, je nadaljevala z razlago in nam nato pojasnila: »Oče ga zagotovo ni klical kar tako in zato se mora otrok na klic oglasiti.«
Ob obisku srbske šole smo se spomnili na čase, ko smo tudi v Sloveniji bolnega učenca zgolj poslali (peš) domov, ne da bi ob tem klicali starše v službo. »Starši delajo, ne morejo priti v šolo?!« je povedala ena od učiteljic in bila začudena, da v Sloveniji ni tako: »Otroka pošljemo domov, z njim pa tudi kakšnega sošolca, da mu nese torbo … Oba potem počakata na starše, da se vrnejo iz službe in da tisti, ki je bolan, ni sam doma.«
H kulturni raznolikosti šole zagotovo pripomorejo tudi romski otroci. Zelo redke so tiste deklice, ki po končani osnovni šoli nadaljujejo šolanje, kar nekaj romskih učencev pa se poroči že v osnovni šoli.
Kar nas je prevzelo, je bila srčnost, prijaznost in gostoljubnost vseh zaposlenih. Čeprav smo šolo obiskali v negotovih časih (demonstracije, stavka učiteljev že nekaj dni po našem odhodu), je bilo povsod opaziti, da svoje delo opravljajo kot poslanstvo. Učitelji so povedali, da imajo zaradi nizkih plač vsak po dveh službi, saj z učiteljsko plačo ni možno preživeti.
