V torek, 1. oktobra smo se deveti razredi odpravili na Polhograjsko Grmado. Ob vznožju smo začeli skupaj, a na koncu prišli na vrh v zeloooo dolgem časovnem razponu.
Napisala: Tamara Kozamurnik Panić, 9. b
Zadnji smo bili tako počasni, da smo se skoraj izgubili.
Ko smo končno prispeli na vrh, so se nam sošolci posmehovali, saj smo prišli 20 minut za njimi. Končno smo se usedli in začeli malicati. Med malico so se fantje zabavali s polaganjem rok.
Končno je nastopil čas, da se vrnemo do avtobusa. Hitrejši so kar hitro izginili iz obzorja. V ozadju nas je ostalo nekaj učencev z ravnateljem ter z učiteljico. Bilo je zelo zabavno, saj nam je ravnatelj razlagal o njegovi prejšnji službi. Z učiteljico in ravnateljem nas je hodilo nekaj punc in malo večja skupina fantov, ki so nas nenehno čakali. Kar naenkrat smo se ustavili in opazili, da se eden od sošolcev kopa v potoku. Ko smo končno priseli do avtobusa, so se vsi pritoževali nad nami, koliko časa smo potrebovali.
Tako se je končala naša ekskurzija. Z velikim veseljem bi jo ponovila – vse, razen tistega dela z hojo.
**
ŠPORTNI DAN POGUBE
Zoja Bajde, 7. a
Naš športni dan se je začel v Vinjah in nadaljeval po asfaltni poti nekje 3 km v breg. Takrat se nam je to zdela le velika nadloga, ampak to predvsem zato, ker še nismo vedeli, kaj nas čaka. No, da nadaljujemo. Še naprej smo hodili in se vmes ustavili na razgledni točki, iz katere so se videli Triglav, Julijske Alpe, Moravče, ogromna cerkev … Učitelj pa nam je tudi povedal, da se ob jasnem vremenu vidi letališče Jožeta Pučnika Ljubljana. Po ogledu in nekaj fotografiranjih smo se odpravili naprej proti našem prvem vrhu – Cicelj, 836 m nadmorske višine. Po vzponu na Cicelj pa so se naše težave šele začele. Pot je postala izdatno opremljena z različnimi ovirami, kot so kamenje in korenine, zato je število naših padcev naraslo. Jamranje prav tako. Ko pa smo prišli na Miklavža, so nekaterim po glavi švigale same nezaželene ideje. Nekateri od članov našega pohoda so se spomnili, da bi bila dobra ideja, če čez rob vržejo ogromen kamen …
Ne bom nadaljevala.
Po vzgojnem pogovoru z učiteljem smo pot nadaljevali proti dolini in se srečno vrnili na našo končno točko Senožeti.
